Ko gre za komercialno pakiranje živil, obstajata dve glavni vrsti postopkov pakiranja, ki sta najpogosteje uporabljeni in najosnovnejši, in sicer polnjenje in pakiranje. Način polnjenja je primeren za skoraj vse materiale in vse vrste embalaž. Zlasti za tekočine, praške in prosto tekoče delce z dobro pretočnostjo so v glavnem odvisni od lastne gravitacije in jih je treba dopolniti z določeno mehansko silo, da se zaključi postopek pakiranja. Za poltekočine z visoko viskoznostjo ali velike posamezne dele in sklope je treba sprejeti ustrezne obvezne ukrepe, kot so iztiskanje, izmet in pobiranje ter ravnanje. Kar zadeva način navijanja, je drugačen, primeren je predvsem za en kos ali sestav s pravilno obliko, zadostno togostjo, zahteva razmeroma tesno embalažo in uporablja predvsem prožne plastike in njihove kompozitne materiale (nekaj dodatnih lahkih pladnjev, oblog) , z uporabo mehanske sile za navijanje.
V zadnjih desetih letih je mednarodna embalažna industrija dala velik pomen izboljšanju splošnih zmogljivosti in medfunkcionalni integraciji embalažne opreme in celotnega embalažnega sistema, da bi zagotovila pravočasna in prilagodljiva proizvodna sredstva za različne izdelke, ki se spreminjajo vsak dan. Hkrati so nenehne raziskave, ki temeljijo na resničnih potrebah po poenostavitvi inteligentnega pakiranja in ugodnih procesnih metodah pakiranja, močno pospešile tempo lastniških tehnoloških inovacij. Zlasti odmeva sinhroni razvoj sodobnih avtomatskih strojev in postopoma postaja jasnejši. Da bi ustvarili raznolik, posplošen, večnamenski in integriran nov sistem pakirnih strojev, se moramo najprej osredotočiti na rešitev velikega problema kombinacije in mehatronike, kar je nedvomno pomembna razvojna usmeritev v prihodnosti.
Mehansko pakiranje nadomešča ročno pakiranje, kar močno izboljša učinkovitost pakiranja, problem pa je postala tudi poplava embalaže. V prihodnosti se ne bo samo embalaža, ampak tudi oprema za pakiranje razvijala v smeri varstva okolja. Zeleno varstvo okolja je glavna tema prihodnosti.
